Samael Aun Weor: REVOLUCIONARNA PSIHOLOGIJA III: Opazovalec in opazovani; Negativne misli; Indi­vidualnost; Knjiga življenja; Mehanski stvori; Nadvse bistven kruh; Dober hišni gospo­dar

OPAZOVALEC IN OPAZOVANI

Zelo jasno je in ni težko razumeti, da ko se začne nekdo resno opazovati ob spoznanju, da ni eden, ampak množica, prične resno delovati na vsem tistem, kar nosi v sebi.

Naslednje psihološke hibe so prepreke, ovire, spotike pri delu intimnega samoopazovanja: mitomanija (oseba blodi in fantazira o svoji veličini, da je bog), egolatrija (samooboževanje, prepričanje v obstoj stalnega Jaza; oboževanje katere koli vrste alter ega); paranoja (vsevednež, samozadostnež, vase zaverovan oholež, tisti, ki se ima za nezmotljivega), mistični ponos ( oseba, ki ne zna pogledati s stališča drugega).

Ko vztrajno živimo v nesmiselnem prepričanju, da smo eno, da imamo stalni Jaz, je resno delo na sebi popolnoma nemogoče.

Tisti, ki vedno verjame, da je eno, se nikoli ne bo mogel ločiti od svojih lastnih neželjenih elementov. Vedno bo imel vsako misel, občutje, željo, čustvo, strast, nagnjenje, itd. za različna in nespremenljiva delovanja svoje lastne narave in se bo celo opravičeval pred drugimi s pojasnili, da imajo take ali drugačne osebne hibe dedni karakter.

Kdor sprejme doktrino mnogovrstnih Jazov na temelju opazovanja, razume, da vsaka želja, misel, dejanje, strast itd. ustreza nekemu drugačnemu, različnemu Jazu.

Vsak atlet intimnega samoopazovanja dela zelo resno znotraj sebe in se trudi odstraniti iz svoje psihe različne ne-želene elemente, ki jih nosi v sebi.

Če se nekdo resnično in zelo iskreno začne notranje samoopazovati, se izkaže, da se razdeli na dvoje: na opazovalca in na opazovanega. Če se takšna delitev ne bi zgodila, je očitno, da ne bi mogli nikoli napredovati na prečudoviti poti samospoznavanja.

Kako bi se lahko samoopazovali, če zagrešimo napako in se nočemo razdeliti na opazovalca in opazovanega?

Če se ta delitev ne zgodi, je očitno, da nikoli ne bomo napredovali na poti samospoznavanja.

Če ne pride do te delitve, se brez dvoma še naprej istovetimo z vsemi procesi mnogovrstnega Jaza.

Tisti, ki se istoveti z različnimi procesi mnogovrstnega Jaza, je vedno žrtev okoliščin.

Kako bi mogel tisti, ki samega sebe ne pozna, spremeniti okoliščine? Kako more spoznati sebe tisti, ki se ni nikoli notranje samoopazoval? Kako se lahko nekdo samoopazuje, če se prej ne razdeli na opazovalca in opazovanega?

Nihče se torej ne more radikalno začeti spreminjati, dokler ni sposoben reči: »ta želja je živalski Jaz, ki ga moram odstraniti«, »ta sebična misel je še en Jaz, ki me muči, in moram ga razkrojiti«, »to občutje, ki mi trga srce, je vsiljen in nadležen Jaz, ki ga moram razkrojiti v kozmični prah« itd.

Seveda je to nemogoče za tistega, ki se nikoli ni razdelil na opazovalca in opazovanega.

Kdor jemlje vse svoje psihološke procese kot dejavnike enotnega Jaza, individualnega in stalnega, se znajde tako poistoveten z vsemi svojimi napakami, je tako združen z njimi, da izgubi sposobnost, da bi jih ločil od svoje psihe.

Takšni ljudje se očitno nikoli ne morejo radikalno spremeniti; nedvomno so obsojeni na neuspeh in polom.

NEGATIVNE MISLI

Poglobljeno in zelo pozorno razmišljanje je v tej involucijski in dekadentni dobi nekaj tujega in čudnega.

Iz intelektualnega centra izvirajo različne misli, ki ne prihajajo od stalnega Jaza kot nepremišljeno domnevajo nevedni izobraženci, ampak od različnih Jazov v vsakem od nas.

Ko nek človek razmišlja, trdno verjame, da razmišlja v sebi in zase.

Ubogi intelektualni sesalec noče opaziti, da ima množica misli, ki se križajo v njegovem razumu, svoj izvor v različ-nih Jazih, ki jih nosimo v sebi.

To pomeni, da nismo resnični misleči posamezniki; dejansko še nimamo individualnega uma.

Vendar vsak od različnih Jazov, ki jih nosimo v sebi, uporablja naš intelektualni center, kadar le more, si ga prilasti za razmišljanje.

Absurdno bi se bilo torej istovetiti s kakršno koli negativno in škodljivo mislijo, misleč, da je naša zasebna.

Neka negativna misel očitno prihaja od nekega Jaza, ki je v danem trenutku nasilno uporabil naš intelektualni center.

Obstajajo različne vrste negativnih misli: sum, nezaupanje, slaba volja do druge osebe, strastno ljubosumje, religiozno ljubosumje, politično ljubosumje, ljubosumje do prijateljstev ali sorodstev, pohlep, pohota, maščevanje, jeza in bes, ponos, oholost, zavist, sovraštvo, zamera, užaljenost, kraja, prešuštvo, lenoba, požrešnost itd.

Dejansko imamo v sebi toliko psiholoških hib, da vseh ne bi mogli našteti, tudi če bi imeli jekleno mehko nebo in tisoč jezikov.

Kot posledica ali izpeljana trditev k temu, kar smo pravkar povedali, se je nepremišljeno in brezglavo istovetiti z negativnimi mislimi.

Ker je nemogoče, da obstaja posledica brez vzroka, svečano trdimo, da nikoli ne more obstajati neka misel sama zase, spontano ustvarjena.

Povezava med mislecem in mislijo je zelo jasna; vsaka negativna misel ima svoj izvor v različnem mislecu.

V vsakem od nas obstaja toliko negativnih mislecev, kolikor je misli istega značaja.

Če pogledate to vprašanje z vidika mnogovrstnih mislecev in misli, sledi, da je vsak izmed Jazov, ki jih nosimo v svoji psihi, zagotovo različen mislec.

Brez dvoma v vsakem od nas obstaja preveč mislecev; vendar vsak od njih, četudi samo delno, v danem trenutku misli, da je on sam edini, enovita celota.

Mitomani, oboževalci samih sebe, narcisi, paranoiki nikoli ne bodo sprejeli teze o mnogovrstnih mislecih, kajti preveč imajo radi sami sebe, počutijo se kot očetje Tarzana ali mame piščančkov.

Kako bi mogli taki abnormalni ljudje sprejeti idejo, da nimajo individualnega, genialnega, čudovitega uma?

Kljub temu imajo ti vsevedni modreci o sebi najboljše mnenje, se celo odevajo v Aristipovo tuniko, da bi pokazali svojo modrost in skromnost.

Prastara legenda pravi, da si je Aristip, da bi pokazal svojo modrost in skromnost, oblekel staro tuniko, razcapano, polno zakrp in lukenj; z desnico je zgrabil filozofsko palico in se podal na ulice Aten.

Pravijo, da je Sokrat, ko ga je videl prihajati, vzkliknil z visokim glasom: O, Aristip, skozi luknje na tvoji obleki se vidi tvoja domišljavost!

Kdor stalno ne živi v čuječi odprtosti do novega, v pozornem zaznavanju, kdor ne razmišlja o tem, kar misli, se zlahka poistoveti s katero koli negativno mislijo.

Iz tega izhaja vsega obžalovanja vredna zlobna moč negativnega Jaza, avtorja ustreznega razmišljanja, o katerem govorimo.

Bolj ko se istovetimo z negativnim razmišljanjem, večji sužnji ustreznega Jaza, ki ga te misli označujejo, postaja-mo.

Glede na gnostiko, na skrivno stezo, na delo na nas samih, se naše posamezne skušnjave nahajajo prav v Jazih, ki sovražijo gnostiko, ezoterično delo, kajti zavedajo se, da gnostika in delo njihov obstoj znotraj naše psihe smrtno ogrožata.

Ti prepirljivi in negativni Jazi si preprosto prilastijo določene mentalne dejavnosti, ki so vskladiščene v našem intelektualnem centru in zaporedoma povzročajo nevarne in škodljive mentalne tokove.

Če sprejmemo te misli, te negativne Jaze, ki v danem trenutku nadzirajo naš intelektualni center, smo se nesposobni osvoboditi njihovih posledic.

Nikoli ne smemo pozabiti, da vsak negativni Jaz vara in slepi samega sebe, ta Jaz si izmišlja, je varljiv, lažnjiv.

Vsakokrat ko občutimo nenadno izgubo moči, ko postane sledilec gnostike razočaran nad gnostiko, nad svojim ezoteričnim delom, ko izgubi navdušenje in gnostiko morda celo zapusti, je očitno, da ga je prevaral nek negativni Jaz.

Negativni Jaz prešuštva uničuje plemiške domove in onesrečuje otroke.

Negativni Jaz ljubosumja preslepi bitja, ki se obožujejo in uniči njihovo srečo.

Negativni Jaz mističnega ponosa prevara predane učence poti in oni se čutijo vsevedne in modre, zasovražijo svojega Učitelja ali ga izdajo.

Negativni Jaz se sklicuje na naše osebne izkušnje, na naše spomine, najboljša poželenja in hrepenenja, iskrenost in s pomočjo stroge in natančne izbire vsega tega prikaže nekaj v lažni luči, nekaj, kar nas očara, nakar sledi neuspeh, polom.

Vendar ko nekdo odkrije Jaz v akciji, ko se nauči živeti v stanju budnosti, čuječnosti, postane takšna prevara nemogoča.

INDIVIDUALNOST

Verjeti, da smo eno, je resnično zelo neokusna šala; žal ta prazna iluzija obstaja v vsakem izmed nas.

Vsega obžalovanja je vredno, da o samih sebi vedno mislimo najboljše, nikoli nam ne pade na pamet, da niti približno nimamo resnične individualnosti.

Najhuje pri vsej zadevi je, da si privoščimo celo lažno razkošje in predvidevamo, da vsak od nas uživa polno zavest in lastno voljo.

Ubogi mi! Kako smo neumni! Nobenega dvoma ni, da je neznanje, nevednost, najhujša izmed vseh nesreč.

V vsakem od nas obstaja na tisoče različnih posameznikov, raznih osebkov, Jazov ali ljudi, ki se prepirajo med seboj, ki se borijo za prevlado brez kakršnega koli reda ali skladnosti.

Če bi postali zavestni, prebudili zavest, se prebudili iz mnogih sanj in fantazij, kako drugačno bi bilo življenje …

Za nameček k naši nesreči nas negativne emocije, samospoštovanje in samoljubje fascinirajo in hipnotizirajo in nam nikoli ne dopustijo, da se spomnimo samih sebe, da se vidimo takšne, kakršni smo.

Verjamemo, da imamo eno samo voljo, vendar imamo dejansko pravzaprav veliko različnih volj (vsak Jaz ima svojo).

Tragikomedija vse te notranje mnogoterosti je zastrašujoča; različne notranje volje se zaletavajo med seboj, živijo v stalnem sporu in delujejo v različnih smereh.

Če bi imeli resnično individualnost, če bi imeli eno složno enotnost namesto mnogoterosti, bi imeli tudi kontinuiteto, neprekinjenost, povezanost namere, prebujeno zavest in posamezno individualno voljo.

To bi bilo primerno spremeniti, vendar moramo postati iskreni do sebe.

Napraviti moramo psihološko inventuro samih sebe, da spoznamo, kaj nas ovija in kaj nam manjka.

Mogoče je doseči individualnost, toda če mislimo, da jo že imamo, bo ta priložnost izginila.

Očitno je, da se nikoli ne bomo borili, da bi dosegli nekaj, kar mislimo, da že imamo. Fantazija kot bolezenska blodnja povzroči, da verjamemo, da imamo individualnost in v svetu obstajajo celo šole, ki tako učijo.

Nujno se je treba boriti proti taki domišljiji, kajti le-ta v nas ustvarja iluzije, da se nam zdi, da smo to ali ono, četudi smo v resnici bedni, nesramni, sprevrženi in pokvarjeni.

Mislimo, da smo ljudje, čeprav smo dejansko samo intelektualni sesalci, oropani individualnosti.

Mitomani mislijo, da so bogovi, mahatme itd., in niti približno ne podvomijo, da še zdaleč nimajo individualnega uma in zavestne volje.

Oboževalci samih sebe tako občudujejo svoj ljubljeni ego, da nikoli ne bi sprejeli ideje o tem, da znotraj njih obstajajo mnogovrstni egi.

Paranoiki z vsem svojim klasičnim ponosom, z nečimrnostjo, ki jih označuje, niti približno ne bi brali te knjige.

Nujno se je treba na smrti boriti proti fantaziranju v sebi, če ne želimo biti žrtve umetnih ganjenosti, vznemirjenosti in lažnih izkušenj, ki nam, poleg tega da nas spravljajo v bedaste in sramotne položaje, preprečijo vsako možnost za notranji razvoj.

Intelektualno žival njene fantazije tako hipnotizirajo, da sanja, da je lev ali orel, ko dejansko ni nič več od nizkotnega črva v zemeljskem blatu.

Mitoman ne bi nikoli sprejel zgoraj navedene trditve; očitno se počuti kot nadbožanstvo, ne glede na to, kar kdo reče; niti posumi ne, da je fantazija prazen nič, nič razen fantazije.

Fantazija je realna moč, ki univerzalno deluje na človeštvo in vzdržuje intelektualnega humanoida v spečem stanju, povzroči, da misli, da je že človek, ki ima resnično individualnost, voljo, prebujeno zavest, posamezen um itd.

Ko mislimo, da smo eno, se ne moremo premakniti od tam, kjer v samih sebi smo, začnemo stagnirati in na koncu degeneriramo, zaostanemo, nazadujemo.

Vsak od nas se nahaja na določeni psihološki etapi, iz katere ne moremo izstopiti, dokler neposredno ne odkrijemo vseh teh oseb ali Jazov, ki živijo v naši osebi. Jasno je, da bomo s pomočjo intimnega samoopazovanja lahko videli ljudi, ki živijo v naši psihi in jih moramo odstraniti, da dosežemo radikalno spremembo.

To zaznavanje, to samoopazovanje v temelju spremeni vse napačne koncepte, ki jih imamo o sebi in kot rezultat se prepričamo o konkretnem dejstvu, da nimamo prave resnične individualnosti.

Dokler se ne začnemo samoopazovati, bomo živeli v iluziji, da je vsak izmed nas enotno eno, in kot posledica bo naše življenje napačno.

Ni se mogoče pravilno povezovati z ljudmi okrog nas, dokler se v globini naše psihe ne zgodi notranja sprememba.

Katera koli zaupna sprememba zahteva predhodno odstranitev Jazov, ki jih nosimo v sebi.

Teh Jazov nikakor ne moremo odstraniti, če jih v svoji notranjosti ne opazujemo.

Tisti, ki se počutijo, kakor da so eno, ki o sebi mislijo le najbolje, ki nikoli ne bi sprejeli doktrine mnogovrstnih Jazov, ravno tako nikoli nočejo opazovati Jazov in zatorej nimajo nikakršne možnosti za spremembo.

Brez odstranitve sprememba ni mogoča. Če bi tisti, ki čuti, da že ima individualnost, kljub vsemu sprejel idejo, da mora odstraniti, dejansko ne bi vedel, kaj je tisto, kar je treba odstraniti.

Vendar ne smemo pozabiti, da kdor verjame, da je eno, v samoprevari verjame, da ve, kaj mora odstraniti, vendar v resnici niti od daleč ne ve, da ne ve. Je nevedni izobraženec.

Očistiti se moramo egoizma, da bi se individualizirali, vendar kdor misli, da ima individualnost, se ne more znebiti egoizma.

Individualnost je stoodstotno sveta, redki so tisti, ki jo imajo, res pa je, da skoraj vsi mislijo, da jo imajo.

Kako lahko uničimo Jaze, če mislimo, da imamo enoten, en sam Jaz?

Edino kdor se ni nikoli resno samoopazoval, misli, da ima enoten Jaz.

Vendar moramo biti pri tem učenju zelo jasni, kajti obstaja psihološka nevarnost, da zamenjujemo avtentično pristno individualnost s konceptom neke vrste višjega Jaza ali nekaj temu podobnega.

Sveta individualnost je daleč onkraj katere koli oblike Jaza, je to, kar je, kar je vedno bila in kar vedno bo. Legitimna, zakonita individualnost je Bitje in razlog za obstajanje Bitja je samo Bitje.

Razlikovati je treba Bitje in Jaz. Tisti, ki zamenjujejo Jaz z Bitjem, se zagotovo niso nikoli resno opazovali.

Vse dokler esenca, zavest, ostaja zaprta, vstekleničena med vso to množico Jazov, ki jih nosimo v sebi, bo radikalna sprememba popolnoma nemogoča.

KNJIGA ŽIVLJENJA

Vsakdo je to, kar je njegovo življenje. Tisto, kar se nadaljuje onkraj smrti, je življenje. To je pomen knjige življenja, ki se odpre s smrtjo.

Ko proučujemo to vprašanje s strogo psihološkega vidika, je kateri koli dan našega življenja dejansko majhen dvojnik celotnega življenja.

Iz vsega tega lahko izvedemo naslednje: Če nek človek ne dela na sebi danes, se nikoli ne bo spremenil.

Ko se zavežemo, da hočemo delati na sebi, vendar ne delamo danes, ampak prestavljamo to na jutri, bo tako zagotovilo nič drugega kot navaden projekt, kajti v danes je dvojnik celotnega našega življenja.

V tej zvezi obstaja vsakdanji izrek: Ne prelagaj na jutri, kar lahko storiš danes.

Če nekdo reče: Na sebi bom delal jutri, tega gotovo nikoli ne bo naredil, ker bo vedno obstajal jutri. To je zelo podobno napisu, ki ga imajo nekateri trgovci v svojih trgovinah: Danes ne dajem na kredit, ampak jutri.

Ko nekdo pride v trgovino in želi kupiti nekaj na kredit, trči ob strašno objavo in če se vrne naslednji dan, ponovno najde isti omenjeni napis.

V psihologiji se to imenuje bolezen jutrišnjega dne, kar pomeni, da se nikoli ne spremeni.

Z največjo nujnostjo, neodložljivo moramo delati na sebi danes, brez lenobnega sanjarjenja o prihodnosti ali o neki izjemni priložnosti.

Nekateri pravijo: Najprej bom naredil to in ono in potem bom delal. Nikoli ne bodo delali na sebi, kajti to so stanovalci Zemlje, ki so omenjeni v svetih spisih.

Poznal sem močnega kmetovalca, ki je govoril: Najprej moram izpopolniti in zaokrožiti svoja posestva, potem bom delal na sebi. Ko je zbolel na smrt, sem ga obiskal in vprašal: Si še želiš zaokrožiti? Resnično obžalujem izgubljeni čas, mi je odgovoril. Nekaj dni zatem je umrl, potem ko je uvidel svojo napako.

Ta človek je imel ogromno zemlje, vendar je hotel postati lastnik sosednjih posestev, da bi zaokrožil svoje, da bi bilo na koncu njegovo posestvo natančno omejeno s štirimi cestami.

Vsak dan ima dovolj svojih težav, je rekel Veliki Kabir Jezus. Opazujmo se takoj danes, kajti dan se vedno ponavlja kot miniatura našega celotnega življenja.

Kdor začne delati na sebi takoj danes, ko opazuje to, kar mu pri njem ne ugaja in ga žalosti, hodi po poti uspeha.

Bilo bi nemogoče odstraniti nekaj, česar ne poznamo. Prej moramo opazovati svoje lastne napake.

Ne le da moramo poznati svoj dan, ampak tudi povezanost z njim. Obstaja določen običajen dan, ki ga vsaka oseba neposredno izkusi in doživi, vključno z nenavadnimi in neželenimi dogodki.

Zanimivo je opazovati vsakodnevni potek, ponavljanje besed in dogodkov za vsako osebo itd.

To ponavljanje dogodkov in besed je vredno proučevati, kajti vodi nas k spoznanjem o samem sebi, k samospoznanju.

MEHANSKI STVORI

Nikakor ne moremo zanikati zakona ponavljanja, ki deluje v vsakem trenutku našega življenja.

Zagotovo obstaja v vsakem dnevu našega obstoja ponavljanje dogodkov, stanj zavesti, besed, želja, misli, vzgibov itd.

Če nekdo ne opazuje samega sebe, je očitno, da tega neprestanega vsakodnevnega ponavljanja ne more opaziti.

Očitno je tudi to, da kdor ne čuti nobenega zanimanja za to, da bi se samoopazoval, si tudi ne želi delati za to, da bi dosegel resnično radikalno spremembo.

Za nameček vsega obstajajo ljudje, ki se želijo spremeniti, ne da bi delali na sebi.

Ne zanikamo dejstva, da ima vsakdo pravico do prave sreče duha, vendar je tudi res, da je takšna sreča več kot nedosegljiva, če ne delamo na samem sebi.

Nekdo se lahko intimno spremeni, ko resnično uspe prilagoditi svoje odzive na različna dejanja in dogodke, ki jih vsakodnevno preživljamo.

Vendar dokler ne začnemo resno delati na sebi, ne moremo prilagoditi svojega načina odzivanja na dejanja praktičnega življenja.

Spremeniti moramo svoj način razmišljanja, biti moramo manj malomarni, postati moramo resnejši in jemati življenje drugače, v njegovem pravem in praktičnem smislu.

Vendar če bomo še naprej takšni, kakršni smo, in se bomo vsak dan enako obnašali in kot doslej enako malomarno ponavljali iste napake, bo vsaka možnost spremembe dejansko onemogočena.

Če se želi nekdo resnično spoznati, mora pričeti opazovati lastno vedenje in ravnanje v dogajanjih slehernega dne življenja.

S tem ne želimo reči, da se nekomu ni treba opazovati vsak dan. Hočemo le poudariti, da je treba začeti z opazovanjem takoj, prvi dan.

Za vse obstaja začetek in katerikoli dan v svojem življenju začnemo opazovati svoje vedenje, je dober začetek.

Opazovanje naših mehanskih odzivanj na vse te majhne posamezne podrobnosti v spalnici, doma, jedilnici, hiši, na ulici, pri delu itd., kar rečemo, čutimo in mislimo, je zagotovo najbolj pomenljivo.

Zagotovo je najbolje, če opazujemo tisto, kar smo tam in takrat rekli, občutili in mislili.

Pomembno je potem tudi videti, kako lahko nekdo spremeni ta odzivanja, te svoje reakcije; vendar če mislimo, da smo dobri ljudje, da se nikoli ne obnašamo nezavedno in napačno, se nikoli ne bomo spremenili.

Predvsem moramo razumeti, da smo osebe-stroji navadne preproste marionete, ki jih nadzirajo tajni agenti, skrivni Jazi.

V naši osebi živi veliko oseb, nikoli nismo enaki; včasih se v nas manifestira nizkotna oseba, spet drugič neka razdražena in vznemirjena oseba, potem v nekem naslednjem trenutku čudovita, radodarna in dobrodelna oseba, malo kasneje ogorčena oseba, polna klevetanja, potem spet svetnik, kmalu lažnjivec itd.

Vse vrste ljudi imamo v vsakem izmed nas, vse vrste Jazov. Naša osebnost ni nič drugega kot marioneta, blebetava lutka, nekaj mehanskega.

Začnimo se vesti zavestno v nekem majhnem delu dneva; prenehati moramo biti navadni stroji, četudi le nekaj kratkih minut dnevno, kajti to bo imelo bistven vpliv na naše bivanje.

Ko se samoopazujemo in ne delamo tega, kar hoče nek Jaz, je jasno, da je to začetek, ko nismo več samo stroji.

En sam trenutek, v katerem je nekdo dovolj zavesten, kakor je ta, ko prenehamo biti stroji in to naredimo prostovoljno, lahko radikalno spremeni mnoge neprijetne okoliščine.

Žal vsakodnevno živimo nesmiselno, mehansko, rutinsko življenje. Ponavljamo dogodke, naše navade so enake, nikoli jih nismo želeli spremeniti, so mehanske tračnice, po katerih se v krogu giblje vlak našega bednega obstoja, a kljub temu mislimo o sebi le najboljše.

Kamor koli pogledate, je v izobilju mitomanov, tistih, ki verjamejo, da so bogovi; mehaničnih in rutinskih stvorov, osebnosti zemeljskega blata, ubogih lutk, ki jih premikajo različni Jazi; takšni ljudje ne delajo na sebi.

NADVSE BISTVEN KRUH

Če pazljivo opazujemo in proučujemo kateri koli dan našega življenja, bomo videli, da zagotovo ne znamo zavestno živeti.

Naše življenje je podobno vozečemu vlaku, ki se premika po ustaljenih tračnicah mehanskih, neprožnih navad praznega, plitvega, površinskega obstoja.

Zanimivo pri tem je, da se nam nikoli ne zgodi, da bi te navade preoblikovali, spremenili, in zdi se, da se nikoli ne utrudimo tega ponavljanja vedno istega.

Navade so nas okamenile, vendar mislimo, da smo svobodni; grozno grdi smo, imamo pa se za Apolone.

Smo mehanični ljudje več kot zadosten motiv, da nam primanjkuje resnično pravih čustev za to, kar se dogaja in dela v življenju.

Vsakodnevno se premikamo po starih tračnicah naših zastarelih in nesmiselnih navad in tako je jasno, da nimamo pravega življenja; namesto da bi živeli, nesrečno životarimo in ne sprejemamo novih vtisov.

Če bi neka oseba svoj dan začela zavestno, bi se tak dan očitno zelo razlikoval od ostalih.

Ko nekdo vzame tisti dan, ki ga živi, kakor da bi bilo to vse življenje, ko ne prelaga na jutri tega, kar mora narediti danes, dejansko spozna to, kar pomeni delati na samem sebi.

Posamezen dan nikoli ni brez pomena; če se resnično želimo radikalno spremeniti, se moramo dnevno gledati, opazovati, proučevati in razumeti.

Vendar se ljudje ne želijo videti. Nekateri potem ko so želeli delati na sebi, opravičujejo svojo malomarnost z besedami: Delo v pisarni mi ne dopušča, da delam na sebi. Takšne nesmiselne besede, votle, prazne, služijo edino za opravičevanje malomarnosti, lenobe in pomanjkanja ljubezni za veliki ideal.

Očitno je, da se takšni ljudje, četudi  občutjo velik duhovni nemir, nikoli ne bodo spremenili.

Samoopazovati samega sebe je nujno, nenadomestljivo in neodložljivo. Intimno samoopazovanje je za resnično spremembo bistveno.

Kakšno je vaše psihološko stanje, ko zjutraj vstanete? Kakšno je vaše stanje duha med zajtrkom? Ali ste bili nestrpni do natakarja? Do žene? Zakaj ste bili nestrpni? Kaj vas vedno spravi v nejevoljo? Itd.

Zmanjšanje kajenja ali prekomerne konzumacije hrane niso vsa sprememba, vendar kažejo določen napredek. Dobro vemo, da so slaba navada, pregreha in požrešnost nečloveške in živalske.

Ni dobro, da je nekdo, ki se posveti skrivni stezi, predebel, z velikim želodcem, daleč od skladne popolnosti. To kaže na požrešnost in celo lenobo.

Vsakdanje življenje, poklic, zaposlitev, četudi vitalni za obstoj, predstavljajo spanje zavesti.

Vedeti, da je življenje spanje, ne pomeni, da smo ga razumeli. Razumevanje pride s samoopazovanjem in intenzivnim delom na samem sebi.

Za delo na sebi mora vsakdo nujno delati na svojem vsakodnevnem življenju prav danes in potem razume to, kar pomenijo besede v molitvi Očenaš: Daj nam naš vsakdanji kruh. Fraza vsak dan pomeni v grščini nadbistveni kruh ali kruh vzvišenosti. Gnoza ponuja ta kruh življenja v dvojnem pomenu idej in moči, ki nam omogočijo razkrojiti psihološke hibe in napake.

Vsakokrat ko nek Jaz pretvorimo v kozmični prah, pridobimo psihološko izkušnjo, jemo kruh modrosti, prejmemo novo spoznanje.

Gnoza nam ponuja nadbistveni kruh, kruh modrosti, in nam natančno pokaže novo življenje, ki se pričenja v nas samih, znotraj nas samih, tukaj in zdaj.

Res je, da ne more nihče spremeniti svojega življenja ali zamenjati neke stvari, povezane z mehanskimi odzivanji obstoja, in še manj računati na pomoč novih idej in na božansko pomoč.

Gnoza da te nove ideje in pokaže modus operandi, s pomočjo katerega lahko nekoga podprejo višje sile v umu.

Pripraviti moramo notranje centre našega organizma, da sprejmemo ideje in sile, ki prihajajo od višjega centra.

V delu na samem sebi ne obstaja nič, kar bi lahko podcenjevali. Katero koli razmišljanje, pa naj bo še tako nepomembno, moramo opazovati. Opazovati je treba tudi vsako negativno občutje, vsak odziv, vsako reakcijo itd.

DOBER HIŠNI GOSPODAR

Zagotovo se je v teh zelo temačnih časih v življenju težko ločiti že od enega pogubnega učinka, vendar je to nujno potrebno, kajti sicer nas bodo požrli.

Katero koli delo, ki ga nekdo naredi na sebi, da bi se duševno in duhovno razvil, je vedno povezano z zelo dobro poznano osamitvijo, kajti če ne upade vpliv takšnega življenja, kot ga vedno živimo, ni mogoče razvijati ničesar drugega kot osebnost.

Na nek način želimo nasprotovati razvoju osebnosti, četudi je očitno osebnost potrebna za bivanje, vendar je zagotovo nekaj pretežno umetnega, ni tisto, kar je v nas pravo in resnično.

Če se ubogi intelektualni sesalec, zmotno imenovan človek, ne osami, izolira od vseh dogodkov praktičnega življenja in zapravlja svoje moči v negativnih čustvih in v osebnem samospoštovanju in ugledu in v praznem besedičenju nebistvenega dvomljivega klepetanja, takrat se nič vzgojnega in poučnega, noben resničen ele­ment ne more razviti v njem, razen tega, kar pripada svetu mehanskosti.

Dejansko, kdor hoče resnično doseči v sebi razvoj esence, mora postati hermetično zaprt. To se nanaša na nekaj, kar je intimno poglobljeno povezano s tišino.

Ta fraza izvira iz prastarih časov, ko se je skrivno poučevala doktrina o notranjem razvoju človeka, povezana z imenom Hermesa.

Če nekdo želi, da v njegovi notranjosti zraste nekaj resničnega, je jasno, da mora preprečiti izgubljanje svojih psihičnih energij. Kadar nekdo izgublja energijo in ni izoliran v svoji intimnosti, brez vsakega dvoma v svoji psihi ne bo mogel doseči razvoja nečesa resničnega.

Vsakdanje običajno in tekoče življenje nas želi neizprosno pogoltniti; vsakodnevno se moramo boriti proti njemu in se naučiti plavati proti toku. To delo deluje k življenju, gre za nekaj zelo drugačnega od običajnega standardnega življenja in ga moramo kljub temu iz trenutka v trenutek opravljati; govorim o revoluciji zavesti.

Če bi bila naša aktivnost vsakodnevno življenje, bi bila v temelju napačna; če mislimo in verjamemo, da nam mora iti vse dobro, ker je tako pač prav, bomo razočarani.

Ljudje si želijo in pričakujejo, da jim bo šlo vse dobro, kajti vse mora iti v skladu z njihovimi načrti. Vendar je kruta realnost drugačna in vse dokler se nekdo notranje ne spremeni, bo hočeš nočeš vedno žrtev okoliščin.

O življenju je izrečenih in napisanih veliko sentimentalnih neumnosti, vendar je ta Razprava o revolucionarni psihologiji drugačna.

Ta doktrina gre v jedro, v konkretna, jasna in dokončna dejstva; poudarjeno trdi, da je intelektualna žival, zmotno imenovana človek, mehanski, nezaveden, speč dvonožec.

Dober gospodar hiše nikoli ne bo sprejel Revolucionarne psihologije. Izpolnjuje vse svoje dolžnosti kot oče, mož itd. in zaradi tega misli o sebi vse najboljše. Vendar s tem samo služi namenom narave in to je vse.

Po drugi strani pravimo, da obstaja tudi dober gospodar hiše, ki plava proti toku, ki se ne pusti pogoltniti življenju; vendar so v svetu taki ljudje zelo redki, nikoli jih ni dovolj.

Kadar nekdo razmišlja v skladu z idejami te Razprave o revolucionarni psihologiji, pravilno gleda na življenje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Arhiv
Obvestila o novostih

Vnesite veljaven e-naslov in sprotno boste obveščeni o novih prispevkih.

Join 34 other subscribers