REVOLUCIONARNA PSIHOLOGIJA V: Cestninar in farizej; Volja; Obglavljenje; Stalno središče gravitacije; Gnostično ezoterično delo; Molitev pri delu

CESTNINAR IN FARIZEJ

Ko malo razmišljamo o raznih okoliščinah življenja, je vredno resno razumeti osnove, na katerih počivamo.

Nekdo počiva na svojem položaju, drugi na denarju, tretji na ugledu in slavi, četrti na svoji preteklosti, spet nekdo na nekem nazivu itd. Najbolj nenavadno je to, da vsi, najsibo bogati ali revni, potrebujemo drug drugega in drug od drugega živimo, čeprav smo napihnjeni od ponosa in domišljavosti.

Razmislimo za trenutek o tem, kar nam je mogoče odvzeti. Kakšna bi bila naša usoda v neki krvavi in negotovi revoluciji? Na kakšne temelje bi se oprli? Ubogi mi, počutimo se zelo močne, toda v resnici smo strašansko krhki in šibki!

Jaz, ki se ima v sebi za temelj, na katerega se opiramo, je treba raztopiti, razkrojiti, če dejansko hrepenimo po avtentičnem blaženstvu.

Ta Jaz podcenjuje ljudi, počuti se boljšega, superiornejšega od vsega sveta, bolj popolnega v vsem, bogatejšega, bolj inteligentnega, bolj izkušenega v življenju itd.

V tem trenutku je zelo primerno omeniti tisto zgodbo Velikega Kabirja Jezusa o dveh, ki sta molila. Ta parabola je bila povedana tistim, ki so se glede lastne pravičnosti precenjevali, druge pa so glede tega podcenjevali.

Jezus Kristus je rekel: Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: »Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.« Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: »Bog, bodi milost­ljiv meni, grešniku!« Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan. (Luka, 18: 9-14)

Popolnoma nemogoče je začeti dojemati osebno ničevost in bedo, v kateri se nahajamo, vse dokler v nas obstaja koncept, da smo nekaj več. Na primer: Jaz sem bolj pravičen od njega, bolj moder od tega, bolj kreposten od onega, bogatejši, bolj izkušen v življenjskih stvareh, bolj vesten od njega v izpolnjevanju dolžnosti itd.

Nemogoče je priti skozi šivankino uho, dokler smo bogati, dokler v nas obstaja ta kompleks večvrednosti, kompleks več in bolj.

Lažje je priti kameli skozi šivankino uho, kakor bogatašu vstopiti v božje kraljestvo.

To, da je moja šola boljša in sosedova ni dobra; da je moja religija edina resnična in prava, vse druge pa lažne in perverzne; da je žena od nekoga zelo slaba soproga, moja pa je svetnica; da je moj prijatelj Robert pijanec, jaz pa sem zelo razsoden in trezen človek itd., je tisto, kar nam pomaga, da se počutimo bogate. Zato smo mi vsi v odnosu na ezoterično delo kamele iz svetopisemske zgodbe.

Nujno se moramo iz trenutka v trenutek  samoopazovati, z namero da jasno spoznamo temelje, na katerih počivamo.

Ko nekdo odkrije tisto, kar ga v danem trenutku, v težavi, nadlogi, neprijetnosti, ki so mu jih zaradi česarkoli že povzročili, najbolj užali ali prizadane, takrat odkrije temelje, na katerih psihološko sloni oz. se nanje psihološko opira.

Po krščanskem evangeliju tvorijo take osnove pesek, na katerem nekdo zgradi svojo hišo.

Treba je pozorno zapisati, kako in kdaj smo prezirali druge in se počutili večvredne, morda zaradi naziva, družbenega položaja, pridobljenih izkušenj, denarja itd.

Nevarno se je počutiti bogatega, večvrednega od kogarkoli zaradi česar koli. Takšni ljudje ne morejo vstopiti v nebeško kraljestvo.

Dobro je odkriti, kdaj se počutimo polaskane, v čem najde zadovoljstvo naša nečimrnost, domišljavost; to nam bo pokazalo temelje, na katere se opiramo.

Vendar takšna vrsta opazovanja ne sme biti zgolj teoretična. Moramo biti praktični in se pazljivo opazovati neposredno v praksi, iz trenutka v trenutek.

Ko nekdo začne razumevati svojo lastno bedo in ničevost; ko zapusti svoje fantaziranje in blodnje o lastni veličini in pomembnosti; ko odkrije neumnost tolikih nazivov, časti in premoči nad našimi bližnjimi, je to nedvoumno znamenje, da se je začel spreminjati.

Oseba se ne more spremeniti, če trdovratno vztraja v tem, ko govori moja hiša, moj denar, moja lastnina, moja zaposlitev, moje kreposti, moje intelektualne sposobnosti, moje umetniške sposobnosti, moja spoznanja, moj ugled itd.

To trdovratno vztrajanje pri moje in meni je več kot dovolj za onemogočanje prepoznavanja naše notranje ničevosti in bede.

Nekdo osupne pred prizorom požara ali brodoloma; takrat se velikokrat v obupu ljudje polastijo smešnih, nepomembne stvari.

Ubogi ljudje! Sebe občutijo v teh predmetih, opirajo se na neumnosti, navežejo se na tisto, kar je najmanj pomembno.

Občutiti samega sebe s pomočjo zunanjih stvari, se utemeljiti z njimi, na njih je enako stanju popolne nepremišljenosti, nezavesti.

Občutenje božanskega (pravega Bitja) je mogoče edino z raztopitvijo vseh teh Jazov, ki jih nosimo v svoji notranjosti; prej je takšno občutenje povsem nemogoče.

Žal obožavalci Jaza tega ne sprejemajo; mislijo, da so bogovi; mislijo, da že imajo ta znamenita, blažena telesa, o katerih je govoril Pavel iz Tarsa; domišljajo si, da je Jaz božanski, in ni ga junaka, ki bi jim takšne nesmisle odstranil iz glave.

Ne veš, kaj bi s takimi ljudmi, saj jim vse razložiš, oni pa ne razumejo; stalno se držijo peska, na katerem so zgradili svojo hišo; vedno ujeti v svojih dogmah, samovoljnosti, muhavosti in neumnostih.

Če bi se ti ljudje resno samoopazovali, bi lahko sami potrdili doktrino mnogovrstnih Jazov; v samih sebi odkrili vso to množico oseb ali Jazov, ki živijo v naši notranjosti.

Kako lahko v nas obstaja realno občutenje našega pravega Bitja, če ti Jazi ali egi čutijo namesto nas, razmišljajo namesto nas?

Najhuje od vse te tragedije je to, da nekdo misli, da misli, toda dejansko je nekdo drug tisti, ki v danem trenutku misli z našimi trpinčenimi možgani in čuti z našim razbolelim, trpečim srcem.

Kako smo nesrečni! Kolikokrat mislimo, da smo zaljubljeni, a kar se resnično dogaja, je to, da nekdo drug znotraj nas samih, poln pohote, uporablja center srca.

Smo nesrečniki, zamenjujemo živalsko strast z ljubeznijo! In vendar je nekdo drug v nas samih, znotraj naše osebnosti, ki gre skozi takšne zmote.

Vsi mislimo, da nikoli ne bomo izgovorili tiste besede farizeja, zapisane v znani biblijski zgodbi: Hvala ti, bog, da nisem kot ostali ljudje. Itd.

Kljub temu da se zdi neverjetno, tako vsakodnevno ravnamo. Prodajalec v mesnici pravi: Nisem kot drugi mesarji, ki prodajajo meso slabe kvalitete in izkoriščajo ljudi.

Prodajalec tkanin vzklika v trgovini: Nisem kot drugi trgovci, ki znajo goljufati pri merjenju in so obogateli.

Mlekar pravi: Nisem kot drugi mlekarji, ki mleku primešajo vodo. Rad sem pošten.

Gospodinja komentira na obisku pri sosedi: Nisem kot tista, ki se zabava z drugimi moškimi. Hvala bogu, da sem častna oseba in zvesta svojemu možu.

Zaključek: Drugi so zlobni, nepošteni, prešuštniki, lopovi in perverzneži, medtem ko je vsak izmed nas nedolžna ovca, majhen svetnik iz čokolade in lahko bi nas imeli kot zlatega otročka v neki cerkvi.

Kako smo neumni! Pogosto mislimo, da nikoli ne delamo teh neumnosti in perverznosti, ki jih vidimo pri drugih, in tako prihajamo do zaključka, da smo krasne, častitljive osebe. Na žalost ne vidimo neumnosti in podlosti, ki jih delamo.

V življenju obstajajo čudni trenutki, ko um brez vsakršne skrbi počiva. Ko je naš um umirjen, ko je um v tišini, takrat se zgodi novo.

V takšnih trenutkih je mogoče videti osnove, temelje, na katerih počivamo.

Ko je um v stanju globokega notranjega počitka, lahko sami preverimo in dokažemo grobo realnost tega peska življenja, na katerem gradimo hišo. (glej Matej, 7: 24-29, zgodba o hiši na skali)

VOLJA

Veliko delo je predvsem samoustvarjanje človeka na temelju prostovoljnega zavestnega delovanja in trpljenja.

Veliko delo je notranje osvajanje samega sebe, naše prave, resnične svobode v Stvarniku.

Z največjo nujnostjo moramo razkrojiti vse te Jaze, ki živijo v naši notranjosti, če resnično želimo popolno emancipacijo, osvoboditev volje.

Nicolas Flamel in Raymond Lulle, oba reveža, sta osvobodila svojo voljo in uresničila nešteto osupljivih psiholoških čudežev.

Agrippa nikoli ni napredoval dlje od prve faze Velikega dela in je umrl v težkih in mučnih borbah za razkroj svojih Jazov, z namenom da bi se posedoval in dosegel svojo neodvisnost.

Popolna osvoboditev volje zagotavlja modrecu absolutno oblast nad ognjem, zrakom, vodo in zemljo.

Mnogim študentom sodobne psihologije se lahko zgornje izjave zdijo pretirane v odnosu do suverenih moči osvobojene volje; vendar nam Biblija govori o čudovitih in osupljivih čudežih Mojzesa.

Po Filonu je bil Mojzes posvečen v deželi faraonov na bregovih reke Nil. Bil je svečenik Ozirisa, faraonov bratranec in izobraževan med stebroma Izide, Božanske Matere in Ozirisa, našega Očeta, ki je v tajnosti.

Mojzes je bil potomec patriarha Abrahama, velikega kaldejskega čarovnika, in zelo spoštovanega Izaka.

Mojzes, človek, ki je osvobodil električno moč volje, je imel dar za čudeže; to vedo božanstva in običajni ljudje. Tako je napisano.

Vse, kar pravijo svete listine o tem hebrejskem vodji, je zagotovo izredno, čudovito in čudežno.

Mojzes je spremenil svojo palico v kačo, spremenil eno svojo roko v roko z gobavostjo, nato pa jo je pozdravil.

Preizkušnja z gorečim robidovim grmom jasno prikazuje njegovo moč. Tisti, ki to razumejo, se spoštljivo priklonijo in pokleknejo.

Mojzes uporablja čarobno palico, znak svete moči posvečenca v Velike misterije življenja in smrti.

Pred faraonom je Mojzes spremenil reko Nil v kri, ribe so poginile, sveta reka je postala strupena, Egipčani niso mogli piti iz nje in po namakalnem sistemu je iz Nila na polja pritekala kri.

Mojzes je naredil še več; povzročil je invazijo milijonov ogromnih, iznakaženih, pošastnih žab, ki so prišle iz reke in zavzele hiše. Potem je s tiho kretnjo, ki je znak svobodne in suverene volje, dosegel, da so vse te žabe izginile.

Vendar faraon ni osvobodil Izraelcev, zato je Mojzes naredil nove čudeže: Zemljo je prekril z umazanijo in povzročil oblake umazanih, gnusnih komarjev, ki jih je potem umaknil.

Povzročil je strašansko kugo in vse črede živine, razen židovskih, so poginile.

Sveti spisi pravijo, da je iz peči vzel pepel, ga vrgel v zrak, da je prekril Egipčane, in jim povzročil gnojne mehurje in odprte rane.

Z dvigom svoje slavne čarobne palice je Mojzes z neba priklical strašno točo, ki je neusmiljeno uničevala in ubijala. Potem je izzval izbruh plameneče strele, strašno bobnenje groma in velikansko deževje, nakar je z eno kretnjo vse umiril.

Kljub temu faraon ni popustil. Mojzes je s strašnim udarcem svoje čudežne palice priklical ogromne oblake kobilic, ki so zatemnile nebo. Z drugim udarcem palice se je spet vse umirilo.

Zelo poznan je konec te biblijske drame starega testamenta. Vmešal se je Jehova, povzročil smrt vseh prvorojenih otrok Egipčanov, faraon pa ni imel druge izbire in je moral pustiti hebrejce oditi.

Kasneje je Mojzes uporabil svojo čudežno palico, da je razdvojil vodo Rdečega morja, da so lahko morje prečkali po suhem.

Ko so egipčanski vojaki, ki so hiteli za njimi, prišli do tja, je Mojzes z eno kretnjo prehod znova zalil z morjem, ki je pogoltnilo zasledovalce.

Nedvomno bi mnogi psevdo-okultisti, ki to berejo, hoteli narediti isto, imeti iste moči kot Mojzes, vendar to ni mogoče, dokler je volja vstekleničena med vsemi in vsakim od teh Jazov, ki jih nosimo v raznih globinah svoje psihe.

Esenca, vdelana med mene samega, je duh Aladinove svetilke, ki hrepeni po svobodi … Kdor osvobodi tega duha, lahko uresniči čudeže.

Esenca je volja-zavest, zavestna volja, ki se na žalost izraža v krepostih naše lastne pogojenosti.

Ko se volja osvobodi, se meša ali se tako povezuje z univerzalno voljo, da zato postane vrhovna, suverena.

Individualna volja, zlita z univerzalno voljo, lahko izvrši vse Mojzesove čudeže.

Obstajajo tri vrste dejanj:

A) tista, ki ustrezajo zakonu slučajnosti

B) tista, ki pripadajo zakonu ponavljanja, dejanja, ki se vedno v vsakem obstoju ponavljajo

C) dejanja, namerno določena z zavestno voljo.

Brez dvoma edino ljudje, ki so osvobodili svojo voljo s pomočjo smrti v samem sebi, lahko uresničijo nova dejanja, ki so rojena iz njihove svobodne volje.

Navadna in običajna dejanja človeštva so vedno posledica zakona ponavljanja ali pa so zgolj proizvodi mehanskih naključij.

Kdor ima resnično svobodno voljo, lahko povzroči nove okoliščine; kdor ima svojo voljo vstekleničeno med mnogovrstnimi Jazi, je žrtev okoliščin.

Na vseh biblijskih straneh je čudovito razgrnjena čudovita visoka magija, jasnovidnost, preroštvo, čudežna znamenja, preobrazbe, vstajenje od mrtvih, že z vdihom ali polaganjem rok ali nepremičnim pogledom v koren nosu itd.

V Bibliji je v izobilju masaž, svetega olja, magnetnih prebojev, branja misli drugega, prenosov, prikazni, besed iz raja itd., resnične čudovitosti, osvobojene vzvišene zavestne volje.

Čarovnikov? Vračev? Črnih magov? Teh je v izobilju kot plevela; vendar niso svetniki niti preroki niti adepti Belega bratstva.

Nihče ne more doseči pravega razsvetljenja niti izkusiti absolutne svetosti zavestne volje, če prej ni radikalno umrl v samem sebi, tukaj in zdaj.

Mnogi ljudje nam pogosto pišejo in se pritožujejo, da niso razsvetljeni, prosijo za moči, od nas zahtevajo ključe, ki jih bodo spremenili v mage, itd., vendar jih nikoli ne zanima, da bi se samoopazovali, spoznali sami sebe, da bi razkrojili te psihične tvorbe, te Jaze, med katerimi se nahaja vložena volja, esenca.

Očitno so takšne osebe obsojene na neuspeh. To so ljudje, ki pohlepno iščejo sposobnosti svetnikov, nikakor pa niso pripravljeni umreti v sebi.

Odstranjevanje napak je nekaj čarobnega, samo po sebi čudovitega in zahteva strogo in natančno psihološko samoopazovanje.

Moč je mogoče izkusiti, ko se radikalno osvobodi čudovita moč volje.

Žal, glede na to, da imajo ljudje voljo vstekleničeno v vsakem Jazu, ostaja očitno razdeljena v množici volj, od katerih se vsaka udejanja in izraža v učinkih svoje lastne pogojenosti. Povsem razumljivo je, da ima zato vsak Jaz svojo nezavedno voljo.

Brezštevilne volje, vstekleničene med Jazi, se medsebojno pogosto motijo in nas zaradi tega delajo impotentne, šibke, slabotne, nesrečne, žrtve okoliščin.

OBGLAVLJENJE

Bolj ko kdo dela na samem sebi, bolj bo postopno razumel potrebo, da iz svoje notranje narave radikalno odstrani vse tisto, kar nas dela tako odvratne in gnusne.

Najslabše življenjske okoliščine, najbolj kritični in najtežji dogodki so vedno čudoviti za intimno samoopazovanje.

V teh presenetljivih, kritičnih trenutkih, vedno ko to najmanj pričakujemo, pridejo na površje naši najbolj skrivni Jazi; če smo pozorni, jih zagotovo odkrijemo.

Najbolj tiha obdobja življenja so najmanj ugodna za delo na samem sebi.

Obstajajo preveč zamotani časi življenja, v katerih ima nekdo izrazito težnjo, da se lahko preprosto poistoveti z dogodki in popolnoma pozabi na samega sebe; v teh trenutkih dela neumnosti, ki ne vodijo nikamor; če bi bil čuječ, buden, bi se prav v teh trenutkih, namesto da izgubi glavo, spomnil samega sebe, z osuplostjo odkril določene Jaze, za katere nikoli niti pomislil ni, da v njem obstajajo.

Čutilo intimnega samoopazovanja je v vsakem človeškem bitju zakrnelo; z resnim delom na sebi, z neprestanim samoopazovanjem se takšno čutilo pospešeno razvija.

Tako kot se to čutilo s stalno uporabo razvija, bomo tudi mi vsakokrat bolj sposobni neposredno zaznati tiste Jaze, o katerih nikoli nismo imeli nikakršnega podatka, ki bi kazal na njihov obstoj. Pred čutilom za intimno samoopazovanje vsak od teh Jazov, ki prebivajo v naši notranjosti, dejansko skrivaj prevzame neko figuro, podobo, osebnost, ki je sorodna defektu, hibi, ki jo pooseblja. Brez dvoma ima podoba vsakega teh Jazov določen nezmotljiv psihološki okus, s pomočjo katerega instinktivno razumemo, zgrabimo, ujamemo, njegovo intimno naravo in hibo, ki jo označuje.

V principu ezoterik ne ve, kje začeti, čuti potrebo dela na sebi, vendar je popolnoma dezorientiran.

Če izkoristimo kritične trenutke, najbolj neprijetne situacije, najbolj sovražne dogodke, bomo odkrili, če smo pozorni in čuječi, svoje najbolj izstopajoče hibe, tiste Jaze, ki jih moramo nujno čimprej razkrojiti.

Včasih se lahko začne z jezo in besom ali s samoljubjem, ali z nesrečnim in bednim prikritim pohotnim namenom itd.

Nujno moramo upoštevati vse o naših dnevnih psiholoških stanjih, če resnično hočemo dokončno spremembo.

Preden ležemo v posteljo, je priporočljivo raziskati dogodke, ki so se zgodili čez dan, mučne in nadležne situacije, bučen krohot Aristofana in subtilni smehljaj Sokrata.

Morda smo koga prizadeli s svojim krohotom, morda je nekoga zabolel naš nasmeh ali neprimeren pogled.

Zapomniti si moramo, da je v čisti ezoteriki dobro vse, kar je na svojem mestu, slabo pa tisto, kar je neprimerno.

Voda je dobra, če je na svojem mestu, toda če poplavi hišo, je neprimerna; povzroča poškodbe, je slaba in škodljiva.

Ogenj v peči in na svojem mestu, je koristen in tudi dober; na nepravem mestu požge pohitvo, pogoltne hišo in je slab in škodljiv.

Vsaka vrlina, naj bo še tako sveta, je dobra, če je na svojem mestu, njeno neprimerno uporabljanje pa slabo in škodljivo. Z vrlinami lahko prizadanemo druge. Nujno je treba postaviti kreposti na ustrezna mesta.

Kaj bi rekli o duhovniku, ki širi božjo besedo v bordelu? Kaj bi rekli o blagem in tolerantnem moškem, ki daje blagoslov tolpi napadalcev, ki nameravajo posiliti ženo in hčere? Kaj bi rekli o takšni pretirani tolerantnosti? Kaj bi rekli o dobrodelni dejavnosti nekega človeka, ki namesto da prinese hrano v svojo hišo, razdeli ves denar med berače? Kaj bi mislili o uslužnem človeku, ki v nekem danem trenutku posodi bodalo morilcu?

Zapomni si, dragi bralec, da se tudi v ritmu verza skriva zločin. Obstaja mnogo vrlin v hudobnežih in mnogo zlobe v krepostnih ljudeh.

Četudi se zdi neverjetno, se tudi v isti vonjavi prošnje skriva zločin.

Zločin si nadane masko svetnika, uporablja najboljše vrline, predstavlja se kot mučenik in celo služi v svetih hramih.

Vse dokler se čutilo intimnega samoopazovanja v nas s stalno uporabo razvija, bomo lahko vse bolj videli te Jaze, ege, ki služijo kot osnovni temelj našemu individualnemu temperamentu, ne glede na to, ali smo sangviniki ali koleriki, flegmatiki ali melanholiki.

Tudi če ti, dragi bralec, ne verjameš, se za našim temperamentom med najbolj oddaljenimi globočinami naše psihe skrivajo najbolj gnusne hudičeve tvorbe.

Videti takšne stvaritve, proučiti te pošastnosti pekla, med katerimi je vstekleničena prav naša zavest, je mogoče s stalnim stopnjevanim razvojem čutila za intimno samoopazovanje.

Vse dokler človek teh peklenskih tvorb, teh ostudnosti in gnusob v samem sebi, ne raztopi, bo brez dvoma globoko v svojih največjih globinah ostal še naprej nekaj, kar ne bi smelo obstajati, nekaj deformiranega, odvratnega in gnusnega.

Od vsega tega je najhuje to, da se ta odvratnež in gnusnež ne zaveda lastnih gnusnosti, misli, da je lep, pravičen, do­bra oseba in se celo pritožuje nad nerazumevanjem drugih, toži nad nehvaležnostjo svojih bližnjih, pravi, da ga ne razumejo, v joku trdi, da mu dolgujejo, da so mu plačali s ponarejenim denarjem itd.

Čutilo intimnega samoopazovanja nam omogoča, da sami neposredno potrdimo skrivno delo, s pomočjo katerega lahko v določenem času raztopimo ta in oni Jaz, to ali ono psihološko hibo, ki smo jo morda odkrili v težkih razmerah in ko smo to najmanj pričakovali.

Ali si kdaj v svojem življenju razmišljal o tem, kar ti je najbolj prijetno ali neprijetno? Ti, si kdaj premišljevala o skrivnih vzvodih za neko ravnanje? Zakaj bi hotel imeti lepo hišo? Zakaj bi si želel najnovejši model avtomobila? Zakaj želite biti vedno v skladu z zadnjo modo? Zakaj pohlepno hlastate po tem, da ne bi bili pohlepni? Kaj te je najbolj užalilo ali prizadelo v danem trenutku? Kaj je tisto, kar vam je najbolj laskalo včeraj? Zakaj ste se v nekem trenutku počutili nekaj več od drugih? Ob kateri uri se čutiš superioren do nekoga? Zakaj si se naduto hvalil s svojimi uspehi? Ne moreš molčati pri prenašanju trača o znani osebi? Sprejmete ponujeni kozarec alkohola iz vljudnosti? Četudi takrat nimaš potrebe, kljub temu sprejmeš cigareto, samo zato ker si tako vzgojen ali da bi bil možat? Ali ste prepričani, da ste bili v nekem pogovoru iskreni? Ko se opravičuješ pred samim seboj, ko se hvališ, ko preštevaš svoje uspehe in jih vedno znova razlagaš drugim, ali si dojel, da si domišljav?

Poleg tega da ti čutilo intimnega samoopazovanja omogoči jasno videti Jaze, ki jih raztapljaš, ti bo tudi omogočilo videti dokončne vznesene rezultate tega notranjega dela.

V principu so te peklenske tvorbe, te psihične nenormalnosti, ki te na žalost označujejo, bolj grde in pošastne od najbolj strašnih živali, ki živijo v morskih globinah ali v najglobljih džunglah; z napredovanjem vašega dela boste s pomočjo čutila za intimno notranje opazovanje razjasnili nekaj izjemnega, videli boste, da te tvorbe izgubljajo moč, da se zmanjšujejo.

Zanimivo je vedeti, da takšne živalskosti skladno s pojemanjem, z zmanjševanjem, postajajo vse lepše in počasi privzemajo otroško podobo; na koncu se razkrojijo, se spremenijo v kozmični prah, takrat se vstekleničena esenca osvobodi, se prebudi.

Nedvomno um ne more temeljito spremeniti nobene psihološke hibe; očitno si lahko naše razumevanje privošči razkošje, da poimenuje neko hibo s tem ali onim imenom, da jo opravičuje, jo prestavlja z enega nivoja na drugega itd., vendar je sam ne more uničiti, razkrojiti.

Nujno potrebujemo plamenečo moč, višjo od uma, moč, ki je sama sposobna zmanjšati, omejiti, pretvoriti takšno ali drugačno psihološko hibo v kozmični prah.

Na srečo v nas obstaja ta kačasta moč, ta čudoviti ogenj, ki so ga stari srednjeveški alkimisti poimenovali s skrivnostnim imenom Stella Maris, devica morja, Azoe Hermesove znanosti, Tonantzin mehiških Aztekov, to izpeljanko našega lastnega intimnega Bitja, Božanske Matere v naši notranjosti, ki je bila vedno simbolizirana s sveto kačo Velikih misterijev.

Če potem ko smo opazovali in temeljito razumeli to ali ono psihološko hibo (ta ali oni Jaz), zaprosimo svojo kozmično Mater, kajti vsak izmed nas ima svojo, da to hibo razkroji, izniči in jo pretvori v kozmični prah, tisti Jaz torej, ki je razlog našega notranjega dela. Prepričani bodite, da bo ta psihološki parazit izgubil volumen in moč in se počasi spremenil v prah.

Seveda vse to vključuje zaporedno temeljito delovanje, stalno in neprekinjeno, kajti nobenega Jaza ni nikoli mogoče razkrojiti v hipu. Čutilo za intimno samoopazovanje lahko opazi stopnjevano napredovanje v delu, povezanem z odvratnostjo, s psihično hibo, ki jo resnično želimo razkrojiti.

Čeprav se zdi neverjetno, je Stella Maris astralni znak človeške spolne potence.

Očitno ima Stella Maris učinkovito moč, s katero lahko razkroji stude in gnusobe, ki jih nosimo v svoji psihološki notranjosti.

Obglavljenje Janeza Krstnika je nekaj, kar nas vabi k razmišljanju. Nobena radikalna psihološka sprememba ne bi bila mogoča, če pred tem ne bi šli skozi obglavljenje.

Naše lastno izvedeno Bitje, Tonantzin, Stella Maris, je kot električna potenca celotnemu človeštvu nepoznana in se latentna nahaja na samem dnu naše psihe. Očitno uživa moč, ki ji omogoča, da pred končno razkrojitvijo obglavi kateri koli Jaz.

Stella Maris je ta filozofski ogenj, ki se nahaja v latentnem stanju v vsaki organski in anorganski snovi.

Psihološki impulzi lahko izzovejo močno delovanje tega ognja in takrat postane obglavljenje mogoče.

Nekateri Jazi so običajno obglavljeni na začetku psihološkega dela, drugi na sredini in zadnji na koncu. Stella Maris kot ognjena spolna potenca se popolno zaveda dela, ki ga mora opraviti in uresniči obglavljenje v prikladnem, ustreznem trenutku.

Dokler niso razkrojene vse te psihološke ostudnosti in grozote, pohotnosti, prekletstva (kradljivost, zavist, prikrito ali odkrito prešuštvo, pohlep po denarju ali psihičnih močeh, itd.), četudi mislimo, da smo spoštovanja vredne in častne osebe, vestni in zanesljivi, iskreni, vljudni in ljubeznivi, dobrodelni, usmiljeni, notranje lepi itd., je očitno, da ne bomo postali nič več kot pobeljene grobnice, čudovite na zunaj, toda znotraj polne odvratne gnilobe.

Knjižna učenost, psevdo-znanje, popolna informacija o svetih spisih, najsibo z vzhoda ali zahoda, severa ali juga, psevdo-okultizem ali psevdo-ezoterika, absolutna gotovost, da smo dobro informirani, brezkompromisno povsem prepričano in nepopustljivo sektaštvo itd., ne služijo ničemur, kajti dejansko obstaja na dnu edino to, kar ignoriramo, stvaritve pekla, kletve in prekletstva, pošastnosti, ki se skrivajo za lepim izrazom, za častitljivim obrazom, pod svečanim papeškim oblačilom svetega vodje itd.

Iskreni moramo biti do samih sebe in se vprašati, kaj je tisto, kar želimo. Če smo pristopili h gnostičnemu nauku zgolj iz radovednosti in si ne želimo iti skozi obglavljenje, potem slepimo sami sebe, branimo svojo lastno gnilobo, smo že v izhodišču dvolični, hinavski.

V najbolj spoštovanih šolah ezoteričnega in okultnega znanja obstaja veliko iskrenih zavedenih ljudi, ki se resnično želijo samouresničiti, vendar se ne posvečajo razkroju svojih notranjih gnusob in odvratnosti.

Veliko je ljudi, ki predpostavljajo, da je mogoče doseči svetništvo s pomočjo dobrih namenov. Očitno je, da dokler ne delamo intenzivno na Jazih, ki jih nosimo v svoji notranjosti, bodo še naprej ostali pod plastjo pobožnega pogleda in lepega vedenja.

Prišla je ura, da spoznamo, da smo hudobni malopridneži, preoblečeni v tunike svetosti; volkovi v ovčji koži; kanibali v kavalirskih oblačilih; za svetim znakom skriti rablji itd.

Za veličastnostjo, s katero se pojavljamo v svojih templjih ali v svojih dvoranah luči in harmonije, za zunanjo umirjenostjo, treznostjo in nežnostjo, za kakor koli častitljive in ponižne se izdajamo, na dnu naše psihe še naprej obstajajo vse ostudnosti in gnusobe pekla in vse pošastnosti vojn.

V revolucionarni psihologiji je razvidna potreba radikalne spremembe, ki je možna edino tako, da razglasimo samemu sebi vojno na smrt, neusmiljeno in kruto.

Dejansko vsi mi nič ne veljamo, vsak od nas je nesreča za Zemljo, smo odvratni stvori, gnusnosti.

Na srečo nas je Janez Krstnik poučil o skrivni stezi: Umreti v samem sebi s pomočjo psihološkega obglavljenja.

STALNO SREDIŠČE GRAVITACIJE

Če prava individualnost ne obstaja, je nepretrganost namere nemogoča.

Če psihološki posameznik ne obstaja, če v vsakem od nas živi veliko oseb, če ni odgovorne osebe, bi bilo nesmiselno od kogar koli zahtevati nepretrganost namere.

Dobro vemo, da znotraj neke osebe živi mnogo oseb, zatorej popolni občutek odgovornosti v nas dejansko ne obstaja.

To, kar nek določen Jaz v danem trenutku trdi, ne more predstavljati nobene resnosti, kajti kateri koli drug Jaz lahko v katerem koli drugem trenutku trdi prav nasprotno.

Najhuje od vsega je to, da mnogi ljudje mislijo, da imajo občutek moralne odgovornosti in sami sebe slepijo z zatrjevanjem, da so vedno isti.

Obstajajo osebe, ki v nekem trenutku svojega življenja vstopijo v gnostično učenje, sijejo od silnega hrepenenja, so navdušeni nad ezoteričnim delom in celo prisežejo, da bodo tem vprašanjem posvetili ves svoj obstoj.

Nedvomno vsi bratje našega gibanja prihajajo celo občudovat takšnega navdušenca.

Nekdo si ne more kaj, da ne bi občutil velikega veselja, ko posluša takšne osebe, tako nepreklicno predane in gotovo iskrene.

Vendar idila ne traja dolgo, nekega dne, zaradi tega ali onega razloga, pravičnega ali krivičnega, preprostega ali zapletenega, se človek umakne od gnostike, opusti torej ezoterično delo in da bi popravil krivico, poskuša samega sebe opravičiti, se včlani v neko drugo mistično organizacijo in misli, da bo šlo zdaj bolje.

Vsi ti prihodi in odhodi, vse te nenehne menjave šol, sekt, religij gredo na račun mnogovrstnih Jazov, ki se v naši notranjosti borijo med seboj za svojo lastno prevlado.

Vsak Jaz ima svoj lastni kriterij, svoj lastni um, svoje lastne ideje in bržkone je normalno to spreminjanje mnenj in sodb, to stalno letanje od ene do druge organizacije, od ideala do ideala itd.

Oseba v sebi ni nič drugega kot stroj, ki tako hitro služi kot vozilo zdaj enemu, zdaj drugemu Jazu.

Nekateri mistični Jazi se slepijo, potem ko zapustijo to ali ono sekto in se odločijo, da verjamejo, da so bogovi, sijejo kot nečimrne, nadute luči in na koncu izginejo.

So tudi osebe, ki za trenutek pokukajo v ezoterično delo in kmalu ― v trenutku, ko se vmeša drugi Jaz ― dokončno opustijo te študije in se pustijo pogoltniti življenju.

Če se nekdo ne bori proti življenju, ga le-to pogoltne in redki so tisti, ki dejansko ne dopustijo, da se to zgodi.

Če znotraj nas obstaja celo mnoštvo Jazov, stalno središče gravitacije ne more obstajati.

Bržkone je normalno, da se vse osebe intimno ne samouresničijo. Dobro vemo, da intimna samouresničitev Bitja zahteva nepretrganost namer in zelo težko je najti nekoga, ki ima stalno središče gravitacije, torej ni čudno, da ni veliko oseb, ki dosežejo globoko intimno samouresničitev.

Normalno je, da se nekdo navduši za ezoterično delo in ga kmalu zapusti; toda čudno je, če nekdo tega dela ne zapusti in doseže cilj.

Z gotovostjo in v imenu resnice trdimo, da Sonce izvaja zelo zapleten in strašno težak laboratorijski poskus. V intelektualni živali, imenovani človek, obstajajo  semena, ki se lahko s pravim razvojem spremenijo v solarne ljudi.

Ni odveč pojasniti, da ni nujno, da se ta semena razvijejo, ampak večinoma degenerirajo in se žalostno izgubijo.

V vsakem primeru potrebujejo semena, ki nas bodo spremenila v solarne ljudi, ustrezno okolje, saj je dobro poznano, da seme v sterilni sredini ne vzklije in je izgubljeno.

Da bi pravo seme človeka, položeno v naše spolne žleze, lahko vzklilo, je potrebna neprekinjenost namere in normalno fizično telo.

Če bodo znanstveniki še naprej delali poskuse z žlezami z notranjim izločanjem, se lahko vsaka možnost za razvoj omenjenih semen zapravi.

Četudi se zdi neverjetno, so v davni arhaični preteklosti planeta Zemlje mravlje že šle skozi podoben proces.

Nekdo se napolni z osuplostjo ob motrenju mravljišča in premišljevanju o popolnosti palače mravelj. Brez dvoma je vzpostavljen red v katerem koli mravljišču izreden.

Tisti posvečenci, ki so prebudili zavest, vedo iz neposrednega mističnega izkustva, da so bile mravlje v časih, ki si jih ne morejo predstavljati niti največji svetovni zgodovinarji, človeška rasa, ki je ustvarila mogočno socialistično civilizacijo.

Takrat so diktatorji tiste družine odpravili razne religiozne sekte in svobodno voljo, kajti vse to jim je zmanjševalo moč, oni pa so morali v vsem nadzirati celotno civilizacijo, biti so morali totalitarni v najbolj popolnem pomenu besede.

V takih pogojih, brez individualne pobude in pravice do vere, se je intelektualna žival pognala po poti involucije in propadanja.

K vsemu prej povedanemu so dodali še znanstvene eks-perimente; presajevanje organov in žlez; poskuse s hormoni itd., kar je imelo za posledico postopno zmanjševanje in morfološko spreminjanje tedanjega človeškega organizma, vse dokler se celotna rasa ni spremenila v mravlje, kakršne poznamo.

Vsa ta civilizacija, vsi ti premiki, povezani z ustaljenim družbenim redom, so postali mehanski in so dedno prehajali s staršev na otroke; danes nekdo z osuplostjo gleda mravljišče, vendar lahko edino obžalujemo njihovo pomanjkanje inteligence.

Če ne delamo na sebi, na zastrašujoč način involuiramo, nazadujemo in propadamo.

Poskus, ki ga Sonce izvaja v laboratoriju narave, zagotovo ni le težaven, ampak je dal zelo malo rezultatov.

Ustvarjanje solarnih ljudi je mogoče edino, ko obstaja resnično sodelovanje v vsakem od nas.

Solarnega človeka je nemogoče ustvariti, če v svoji notranjosti najprej ne vzpostavimo stalnega centra gravitacije.

Kako bi lahko imeli nepretrganost namer, če v svoji psihi ne vzpostavimo stalnega središča gravitacije?

Katera koli rasa, ki jo je ustvarilo Sonce, zagotovo nima drugega smotra v naravi kakor služiti interesom te stvaritve in solarnemu poskusu.

Če Sonce ne uspe s svojim eksperimentom, izgubi ves interes za takšno raso, zaradi česar je dejansko obsojena na nazadovanje in uničenje.

Vsaka od ras, ki so obstajale na obličju Zemlje, je služila solarnemu poskusu. Sonce je z vsako raso doseglo nekaj zmag, poželo je nekaj majhnih skupin solarnih ljudi.

Ko neka rasa preda svoje plodove, postopno in pospešeno izginja ali je nasilno uničena v ogromnih katastrofah.

Solarnega človeka je mogoče ustvariti, ko si nekdo pribori neodvisnost od lunarnih sil. Brez dvoma so vsi ti Jazi, ki jih nosimo v svojih psihah, izključno lunarne narave.

Če najprej znotraj sebe ne vzpostavimo stalnega središča gravitacije, se nikakor ne moremo osvoboditi lunarne sile.

Kako lahko raztopimo celoto mnogovrstnega Jaza, če nimamo nepretrganosti namer? Kako imamo lahko nepretrganost namer, če nismo pred tem v svoji psihi vzpostavili stalnega središča gravitacije?

Sedanja rasa, ki bi se morala osvoboditi lunarnega vpliva, je izgubila ves interes za solarno inteligenco in tako brez dvoma samo sebe obsodila na nazadovanje in propad.

Ni mogoče, da bi pravi človek nastal s pomočjo evolutivne mehanike. Dobro vemo, da sta evolucija in njena sestra dvojčica involucija samo dva zakona, ki tvorita mehansko os celotne narave, v kateri se nekaj razvije (evolucija) do popolnoma natančno definirane točke in potem nastopi proces nazadovanja (involucija); vsakemu vzponu sledi padec in obratno.

Mi smo izključno stroji, ki jih nadzirajo različni Jazi. Služimo ekonomiji narave, nimamo določene individualnosti, kot si mnogi psevdo-ezoteriki in psevdo-okultisti napačno predstavljajo.

Kar najhitreje se moramo spremeniti, da bi semena človeka na koncu dala svoje sadeže.

Edino z delom na sebi, s pravo nepretrganostjo namer in s polnim občutkom moralne odgovornosti se lahko spremenimo v solarne ljudi. To pomeni, da moramo svoje celotno obstajanje posvetiti ezoteričnemu delu na sebi.

Tisti, ki pričakujejo, da bodo dosegli solarno stanje s pomočjo evolucijske mehanike, slepijo sami sebe in se dejansko obsojajo na involucijo, na propad.

V ezoteričnem delu si ne smemo dovoliti razkošja nestanovitnosti; tisti, ki imajo spremenljive, muhaste ideje, tisti, ki danes delajo na svoji psihi, jutri pa dopustijo, da jih pogoltne življenje, tisti, ki iščejo izgovore, izmikanja in opravičila, da opustijo ezoterično delo, bodo nazadovali, degenerirali in propadli.

Nekateri prelagajo napako, vse prestavljajo na jutri, dokler ne izboljšajo svojega ekonomskega položaja in ne upoštevajo, da je solarni eksperiment nekaj povsem različnega od njihovih osebnih presoj in običajnih načrtov.

Ni se tako enostavno spremeniti v solarnega človeka, če nosimo Luno v sebi (ego je lunaren). Zemlja ima dve Luni; druga se imenuje Lilith in je malo bolj oddaljena od bele Lune. Astronomi običajno vidijo Lilith kakor lečo, ker je zelo majhna. To je črna Luna.

Najbolj zlobne sile ega prihajajo na Zemljo z Lilith in s svojim delovanjem povzročajo nečloveške, zverinske psihološke posledice.

Zločini v črni kroniki, najbolj pošastni umori v zgodovini, najbolj presenetljivi in nenavadni zločini itd. se dogajajo prav zaradi vibracijskih valov Lilith.

Dvojni lunarni vpliv, ki je v človeškem bitju predstavljen s pomočjo ega, ki ga nosi v svoji notranjosti, dela iz nas resnični neuspeh in polom.

Če ne vidimo, kako nujno je, da posvetimo celoten naš obstoj delu na samem sebi, z namero da se osvobodimo dvojne lunarne sile, nas bo Luna pogoltnila in bomo postopno vse bolj involuirali, nazadovali in degenerirali v določena stanja, ki jih lahko najbolje opišemo kot nezavedna in podzavestna.

Najhuje od vsega tega je, da nimamo prave individualnosti. Če bi imeli stalno središče gravitacije, bi resnično resno delali, dokler ne dosežemo solarnega stanja.

V tem ezoteričnem delu je toliko opravičevanj in izgovorov, toliko draži in privlačnosti, ki očarajo, da je zaradi tega dejansko skoraj nemogoče dojeti skrajno nujnost ezoteričnega dela. Vendar nam lahko majhna rezerva svobodne volje, ki jo imamo, in gnostični nauk, usmerjen k praktičnemu delu, služita kot temelj za naše plemenite na-mere v zvezi s solarnim eksperimentom.

Nestanovitni um ne razume tega, kar tukaj govorimo, bere to poglavje in ga potem pozabi; potem pride druga knjiga, tretja in na koncu se odločimo včlaniti v katero koli institucijo, ki nam proda potni list za nebesa, katere člani nam najbolj optimistično govorijo ali nam zagotovijo ugodnosti v onostranstvu. Takšni ljudje so zgolj marjonetke, upravljane in vodene z nevidnimi nitmi, mehanske lutke z nestanovitnimi idejami in brez stalnosti, nepretrganosti namer.

GNOSTIČNO EZOTERIČNO DELO

Nujno je treba proučevati gnostični nauk in uporabljati praktične ideje, ki jih v tej knjigi predajamo kot pomoč za resno delo na sebi.

Vendar ne moremo delati na sebi z namenom raztopiti tak ali drugačen Jaz, če ga nismo pred tem opazovali.

Opazovanje samega sebe omogoči, da žarek svetlobe prodre v našo notranjost.

Kateri koli Jaz se v glavi izraža na en način, v srcu na drugega in spet drugače v seksualnem centru.

Opazovati in proučiti moramo Jaz, ki smo ga v nekem trenutku ujeli na delu, in to hibo moramo nujno videti v vsakem od teh treh centrov našega organizma.

Če smo v odnosu do drugih ljudi pozorni in čuječi kakor stražar v vojnem času, se samoodkrijemo.

Se spominjate, katero uro so ranili vašo nečimrnost? Vaš ponos? Kaj je bilo tisto, kar vas je preko dneva najbolj razburilo? Zakaj je prišlo do tega nasprotovanja? Kaj je bil skrivni razlog? Študirajte to, opazujte svojo glavo, srce, seks.

Praktično življenje je čudovita šola; v notranjih odnosih lahko odkrijemo te Jaze, ki jih nosimo v svoji notranjosti.

Vsako nasprotovanje, vsak prepir, pripetljaj nas lahko s pomočjo intimnega samoopazovanja pripelje do odkritja nekega Jaza, naj bo to samoljublje, zavist, ljubosumje, jeza, bes, pohlep, sumnjičavost, klevetanje, pohota itd.

Spoznati moramo sebe, preden moremo spoznati druge. Nujno se je treba naučiti gledati z očmi drugega.

Če uspemo v tem, da se vživimo v položaj drugega, odkrijemo, da imamo psiholoških hib, ki jih pripisujemo in zamerimo drugim, v svoji notranjosti sami v izobilju.

Nujno potrebno je ljubiti bližnjega, vendar ne moremo ljubiti drugih, če se prej z ezoteričnim delom ne nauči vživeti v položaj druge osebe.

Krutost se bo na obličju Zemlje nadaljevala vse dotlej, dokler se ne naučimo postaviti in vživeti v položaj drugih.

Vendar če nekdo nima poguma, da bi videl samega sebe, kako se lahko potem postavi v položaj drugih?

Zakaj bi morali videti izključno slabo stran drugih oseb?

Mehanska antipatija do neke osebe, ki jo prvič srečamo, kaže, da se ne znamo postaviti v položaj bližnjega, da bližnjega ne ljubimo, ga nimamo radi, da imamo preveč spečo zavest.

Nam je neka oseba zelo antipatična? Kaj je vzrok temu? Ker pije? Opazujmo se … Smo prepričani v svoje kreposti? Smo prepričani, da ne nosimo v svoji notranjosti Jaza pijanosti?

Ko vidimo pijanca govoriti neumne dovtipe, bi bilo bolje reči: To sem jaz, ki govorim te neumnosti .

Ste iskrena in krepostna žena in zaradi tega se vam zdi neka druga ženska slaba; antipatična vam je. Zakaj? Ste glede sebe povsem prepričani? Mislite, da v vaši notranjosti nimate Jaza pohote? Mislite, da je tista dama, ki si je pokvarila ugled s škandali in pohoto, perverzna? Ste prepričani, da v vaši notranjosti pohota in perverznost, ki ju vidite na tej ženski, ne obstajata?

Bilo bi bolje, da se intimno samoopazujete in v globoki meditaciji zavzamete položaj tiste ženske, ki jo sovražite.

Nujno je treba ovrednotiti gnostično ezoterično delo. Nujno ga je treba razumeti, ceniti in spoštovati, če resnično hrepenimo po radikalni spremembi.

Srčno moramo znati ljubiti svoje bližnje, proučevati gnostiko in njen nauk deliti z vsemi ljudmi, sicer postanemo sebični, egoistični.

Če se nekdo posveti ezoteričnemu delu na samem sebi, vendar tega znanja ne prenese na druge, postaja zaradi pomanjkanja ljubezni do bližnjega njegovo intimno napredovanje zelo težavno.

Kdor da, prejme in več ko daje, več prejema, toda tisti, ki ničesar ne da, mu bo celo to, kar ima, odvzeto.

To je zakon.

MOLITEV PRI DELU

Opazovanje, obsodba in usmrtitev so trije osnovni dejavniki raztopitve. Najprej se opazujemo, potem začnemo sodni proces, presodimo in obsodimo in končno usmrtimo.

Vohune se med vojno opazuje, obsodi in ustreli.

V naših zvezah z drugimi obstaja samorazkritje in samorazodetje. Tisti, ki se odpove sobivanju z bližnjimi, se odpove tudi samoodkritju.

Vzrok katerega koli prepira, izgreda v življenju, pa naj se zdi še tako nepomemben, je intimni igralec v nas, psihična tvorba, Jaz.

Samoodkritje je mogoče, ko smo v stanju budnega, čuječega zaznavanja, spreminjanja, novega.

Jaz, ki smo ga razkrili pri dejanju, moramo pazljivo opazovati in proučevati v naših možganih, srcu in spolnem centru. Kakršen koli Jaz pohote se lahko v srcu izrazi kot ljubezen, v možganih kot ideal, toda če usmerimo pozornost na spolnost, bomo občutili določeno nezmotljivo nezdravo, morbidno vzburjenost.

Obsodba posameznemu Jazu mora biti dokončna. Postaviti ga moramo na klop za obtožence in mu neusmiljeno soditi. Vsako izgovarjanje, izmikanje, opravičevanje, obzirnost je treba izključiti, če se hočemo resnično zavedati Jaza, ki ga hočemo izkoreniniti iz svoje psihe.

Usmrtitev je drugačna; nemogoče bi bilo usmrtiti kateri koli Jaz, če ga nismo prej opazovali, proučili in obsodili.

Pri psihološkem delu je za raztopitev bistvena molitev.

Potrebna nam je moč, višja od uma, če resnično želimo razkrojiti kateri koli Jaz.

Um sam zase nikoli ne bi mogel razkrojiti nobenega Jaza, tega se ne da zanikati, to je nesporno.

Moliti pomeni pogovarjati se z Bogom. Če resnično hočemo razkrojiti Jaze, se moramo zateči k Božanski Materi v naši intimnosti. Kdor ne ljubi svoje Matere, nehvaležen otrok, ne bo uspel v delu na sebi.

Vsak izmed nas ima svojo posamezno, individualno Božansko Mater. Sama po sebi je del našega Bitja, in izhaja iz njega. Vsa stara ljudstva so častila Mati Boginjo, v največji globini naših Bitij. Ženski princip večnega je Izida, Marija, Tonantzin, Cibeles, Rea, Adonia, Insoberta itd.

Kakor imamo v pretežno fizičnem očeta in mamo, tako imamo tudi v največjih globinah svojega Bitja svojega Očeta, ki je v tajnosti, in svojo Božansko Mater Kundalini.

Na nebu je toliko Očetov, kolikor je ljudi na Zemlji. Boginja Mati v naši lastni intimnosti je ženski aspekt našega Očeta, ki je v tajnosti.

On in Ona sta gotovo dva višja dela našega intimnega Bitja. Brez dvoma sta prav On in Ona naše pravo Bitje, onstran psihološkega Jaza.

On se razgrne v Njej in vlada, usmerja, poučuje. Ona odstranjuje neželene elemente, ki jih nosimo v svoji notranjosti, pod pogojem da neprekinjeno delamo na sebi.

Ko radikalno umremo v sebi, ko so po mnogih zavestnih delovanjih in prostovoljnem trpljenju vsi neželeni psihični elementi odstranjeni, se zlijemo in združimo z Očetom-Materjo, takrat smo Bogovi, čudežno božanski, onkraj dobrega in zla.

Naša lastna Božanska Mati lahko s pomočjo svojih plamenečih moči pretvori v kozmični prah katerega koli od teh mnogih Jazov, ki smo ga pred tem opazovali in obsodili.

Za molitev k naši notranji božanski Materi ni potrebna nobena posebna formula. Ko se obrnemo k Njej, moramo biti zelo naravni in preprosti. Otrok, ki se zateče k svoji materi, nima nikoli posebnih formul, reče, kar mu pride iz srca, in to je vse.

Noben Jaz se ne raztopi trenutno; naša Božanska Mati mora delovati in celo veliko trpeti, preden doseže uničenje katerega koli Jaza.

Postati morate vase zaprti, usmeriti svojo prošnjo v notranjost, poiskati v svoji notranjosti Božansko Gospo in z iskrenimi prošnjami boste lahko govorili z Njo. Vztrajno jo prosite, rotite jo, da razkroji tisti Jaz, ki ste ga prej opazovali in obsodili.

Razvoj čutila za intimno samoopazovanje vam bo omogočal, da boste v svojem delu stopnjevano napredovali.

Razumevanje in razločevanje sta temeljna in bistvena. Kljub temu je potrebno nekaj več, če resnično hočemo razkrojiti samega sebe.

Um si lahko privošči razkošje, da označi katero koli hibo, da jo premešča iz enega predela v drugi, da jo razkazuje, jo prikriva itd., vendar je nikoli ne more bistveno spremeniti.

Potrebna je posebna moč, višja od uma, plameneča moč, ki je sposobna vsako hibo zmanjšati in pretvoriti v pepel.

Stella Maris, naša Božanska Mati, ima to moč, v prah zmore spremeniti katero koli psihološko napako ali hibo.

Naša Božanska Mati živi v naši intimnosti, onstran našega telesa, čustvenosti in uma. Ona je sama zase ognjena moč, višja od uma.

Naša posamezna, individualna Kozmična Mati ima modrost, ljubezen in moč. V njej obstaja absolutna popolnost.

Dobri nameni in njihovo nenehno ponavljanje ne služijo ničemur, ne vodijo nikamor.

Ničemur ne služi ponavljanje: Ne bodi pohoten! Jazi sle in pohote bodo kljub temu še naprej obstajali v globinah naše psihe.

Brez učinka je vsakodnevno ponavljanje: Ne bom se več jezil! Jazi jeze in besa bodo še naprej obstajali v globinah naše psihe.

Dnevno samoprepričevanje, da ne bom več pohlepen, je brezplodno. Jazi pohlepa še naprej obstajajo v različnih ozadjih naše psihe.

Nekoristno bi bilo tudi, če bi se ločili od sveta in se zaklenili v samostan ali živeli v kakšni votlini; Jazi znotraj nas bodo še naprej obstajali.

Nekateri puščavniki so živeli v votlinah in so s strogimi disciplinami dosegli ekstazo svetnikov, se povzpeli v nebesa, kjer so videli in slišali tisto, kar človeškim bitjem ni dano razumeti; kljub temu so Jazi v njihovi notranjosti še naprej obstajali.

Brez dvoma esenca lahko pobegne od Jaza s pomočjo strogih disciplin in uživa v ekstazi, vendar se po tej sreči in blaženosti vrne v notranjost sebe.

Tisti, ki zapadajo v ekstazo, ne da bi raztopili ego, mislijo, da so že dosegli osvoboditev, vendar se varajo, ko se imajo za Učitelje in se celo pogreznejo v nazadovanje in propad.

Nikoli ne bomo izjavili ničesar proti mističnemu transu, ekstazi in sreči duše v odsotnosti ega. Želimo pa poudariti, da je nujno potrebno raztopiti Jaze, če hočemo doseči dokončno osvoboditev.

Esenca vsakega discipliniranega puščavnika, navajena na pobege od Jaza, takšno junaško dejanje ponavlja po smrti fizičnega telesa, uživa v času ekstaze in se kmalu kot duh Aladinove svetilke vrne v steklenico, v ego, v samega sebe.

Puščavnik torej nima druge izbire, kakor da se vrne v novo fizično telo in ponovi svoje življenje v novem obstoju.

Mnogi mistiki, ki so zapuščali svoja telesa v himalajskih votlinah osrednje Azije, so zdaj običajni, navadni, vsakdanji ljudje tega sveta, kljub temu da jih njihovi privrženci še vedno častijo in občudujejo.

Vsak poskus osvoboditve, pa naj bo še tako mogočen in veličasten, je obsojen na neuspeh, če ne upošteva nujnosti razgraditve ega.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Arhiv
Obvestila o novostih

Vnesite veljaven e-naslov in sprotno boste obveščeni o novih prispevkih.

Join 34 other subscribers